Mogočni Vikingi so skozi zgodovino vedno pritegovali veliko pozornost. Znani so po svojih drznih napadih, ogromnih ladjah in kulturni identiteti, ki odmeva še stoletja kasneje.
Da bi resnično razumeli razloge za vzpon in vpliv teh neustrašnih bojevnikov, je pomembno preučiti zgodovino in način življenja tistega časa, ko so ropali v tujini in osvajali na kopnem.
Z raziskovanjem zgodovine izvora Vikingov, njihove kulture, vere, pomorskih taktik in bitk lahko bolje razumemo, kako se je neomajno ljudstvo prelevilo v neustavljivo silo.
V tem članku bomo odkrili, kako so ti pogumni Vikingi oblikovali Evropo v času miru in vojne, približno med letoma 793 in 1066.
Od približno leta 800 do 11. stoletja je veliko število Skandinavcev zapustilo svoje domovine, da bi iskali srečo drugje. Ti pomorski bojevniki, znani pod skupnim imenom Vikingi ali Normani (»moški s severa«), so začeli z napadi na obalne lokacije, zlasti na nezaščitene samostane na Britanskem otočju.
V naslednjih treh stoletjih so Vikingi pustili svoj pečat kot pirati, roparji, trgovci in naseljenci.
Ameriko so odkrili dolgo pred Krištofom Kolumbom in dosegli celo daljne kraje v Rusiji.
Izvor Vikingov
Čeprav te ljudi pogosto označujejo za divjake, ki so napadali bolj civilizirane narode zaradi zakladov in žensk, so motivi in kultura vikingov veliko bolj raznoliki. Ti roparji so prav tako spodbudili številne spremembe na celotnem ozemlju, od gospodarstva do vojskovanja.
Natančni razlogi, zakaj so Vikingi zapustili svojo domovino, niso povsem jasni. Nekateri menijo, da je šlo za prenaseljenost domovine, vendar so prvi vikingi iskali bogastvo, ne zemlje. V osmem stoletju našega štetja je Evropa postajala bogatejša, kar je spodbudilo rast trgovskih središč, kot sta Dorestad in Quentovic na celini ter Hamwic (današnji Southampton), London, Ipswich in York v Angliji. Skandinavsko krzno je bilo na novih trgih zelo cenjeno. S trgovanjem z Evropejci so Skandinavci spoznavali nove navigacijske tehnologije, naraščajoče bogastvo in notranje konflikte med evropskimi kraljestvi. Predhodniki Vikingov – pirati, ki so lovili trgovske ladje v Baltskem morju – so to znanje uporabili za širitev svojih dejavnosti iskanja bogastva v Severno morje in dlje.
Od kod prihajajo Vikingi?
V nasprotju z nekaterimi priljubljenimi predstavami o Vikingih niso bili “rasa”, povezana s skupnim poreklom ali patriotizmom. Večina Vikingov, katerih dejavnosti so najbolj znane, prihaja z območij, ki jih danes poznamo kot Danska, Norveška in Švedska, čeprav zgodovinski zapisi omenjajo tudi finske, estonske in saamske Vikinge. Skupno jim je bilo, da so prišli iz tuje dežele, da niso bili “civilizirani” v lokalnem pomenu besede in, kar je najpomembneje, da niso bili kristjani.
Vikingška doba
Mnogi zgodovinarji izraz “viking” pogosto povezujejo s skandinavskim izrazom “vikingr“, kar pomeni “pirat”, vendar se ta izraz nanaša na čezmorske odprave in so ga Skandinavci uporabljali kot glagol za obdobja, ko so si moški tradicionalno vzeli čas, da se odpravijo “k Vikingom poleti.” Čeprav mnogi verjamejo, da so te odprave vključevale ropanje samostanov in mest ob obali, so bile številne odprave dejansko namenjene trgovanju in služenju kot tuji plačanci.
Vikingška doba se običajno nanaša na obdobje od leta 800, nekaj let po prvem zabeleženem napadu, do leta 1050, nekaj let pred normansko osvojitvijo Anglije leta 1066. V tem času se je doseg skandinavskega ljudstva razširil na vse konce severne Evrope in številni drugi narodi so se srečali z Vikingi, ki so ropali po njihovih obalah. Najbolj oddaljena poročila o Vikingih segajo vse do Bagdada, kjer so trgovali z blagom, kot so krzno, slonovina in tjulnje maščoba.
Vikingški napad
Vikingški napad na menihe v Lindisfarne, majhnem otoku ob severovzhodni obali Anglije, je leta 793 zaznamoval začetek vikingške migracije iz Skandinavije. Ta kraj je bil znana opatija, po vsej celini slavna zaradi svojih izobraženih menihov in obsežne knjižnice.
Med tem napadom so bili menihi ubiti, vrženi v morje ali odpeljani v suženjstvo skupaj s številnimi cerkvenimi zakladi, knjižnica pa je bila porušena. Ta dogodek je tlakoval pot temu, kako so Vikinge dojemali skozi celotno vikingško dobo: kot divje bojevnike, ki niso imeli spoštovanja do vere ali izobraževanja.
V letih po prvem vikingškem napadu so obalne vasi, samostane in celo mesta oblegali ti tuji vsiljivci z morja. Zaradi pogostosti pomorskih napadov so se razvile utrdbe v obliki utrjenih pristanišč in kamnitih zidov, obrnjenih proti morju – obramba, ki se je izkazala za zelo učinkovito pri odvračanju napadov.
Razlog za te napade je predmet razprav med akademiki, čeprav razlogi pogosto izvirajo iz stvari, kot so krščansko preganjanje in prisilni krst poganov, da bi zmanjšali kmetijsko proizvodnjo v skandinavski regiji. Mnogi bolj dokumentirani razlogi bi lahko spodbudili te ljudi, da zapustijo svoje hladne in surove domove ter iščejo načine za preživetje drugje.
Vendar se je kljub neusmiljenosti njihove domovine večina Vikingov ob koncu vsake sezone vrnila domov z zakladi, sužnji in dobrinami, da bi preživeli še eno zimo.
Vikingška ladja
V osrčju vikingške kulture je vikingška ladja. Te izjemne ladje, zlasti dolge jadrnice, so oblikovale življenje skandinavskih pomorščakov in spremenile potek evropske zgodovine.
Več kot 10 stoletij izpopolnjevano ladjedelstvo Skandinavcev je ustvarilo veliko različnih ladij, od majhnih ribiških čolnov in tovornih ladij do slavnih bliskovito hitrih dolgih jadrnic, uporabljenih za napade – slavni vikingški drakkar. Ne glede na velikost je bila večina ladij zasnovana z ozko obliko in plitvim ugrezom, kar jim je dajalo veliko prilagodljivost za uporabo na morju in rekah.
Vikingško ladjedelstvo je doseglo vrhunec v 7. stoletju, ko so izumili kobilico, strukturni nosilec, ki se razteza od premca do krme in je nižji od glavnega telesa ladje. Ta lastnost je povečala hitrost in stabilnost ter preprečila neželeno bočno gibanje. Kobilica je skupaj z dodatkom velikega jambora in jadra Nordijcem omogočila dolga potovanja čez severni Atlantik. Te vikingške ladje danes veljajo za revolucionarne v svoji zasnovi in za tehnološki čudež.
Za začetek postopka gradnje so Vikingi zabijali kline v sveže posekana drevesa, dokler se les ni razcepil v smeri vlaken. Za eno ladjo so lahko posekali do 20 velikih hrastov. Les so oblikovali in razporedili tako, da so se deske popolnoma prilegale v konstrukcijo, ki se je prekrivala kot pahljača. Pri tej gradnji se najprej izdela zunanjost, nato pa se v notranjost namesti ogrodje. Ladja je bila prekrita z vodotesno mešanico živalske dlake, volne ali mahu, prepojeno s katranom, in stabilizirana z železnimi kovicami. Končni rezultat je bila neverjetno hitra in prilagodljiva ladja, ki je nihče ni mogel ujeti.
Moški so veslali z vrsto vesel, dopolnjenih z velikim jadrom, verjetno iz volne. Po podatkih Kraljevih muzejev v Greenwichu drakkarji niso imeli krmila, temveč krmilo, pritrjeno na zadnjem delu na desni strani ladje.
Sredi 9. stoletja so se napadi zares okrepili, ko se je po vsej skandinavski regiji razširila govorica o evropskem bogastvu. Nordijske vasi in skupnosti so se zbrale, da bi zgradile ladje z namenom izboljšanja življenjskih pogojev z napadi.
Vikingi so posvečali toliko pozornosti umetnosti kot obrti. Drakkarji so bili običajno okrašeni z izrezljanimi zmajevimi glavami na premcu, za katere so verjeli, da odganjajo zle duhove.
Zmajeva glava v kombinaciji z velikim kvadratnim jadrom z rdečimi in belimi črtami je postala zaščitni znak Vikingov. Ta prizor je Evropejce strašil tri stoletja.
Odprave v Novi svet
Vikingi so v 10. stoletju ustanovili naselbine na zahodni obali Grenlandije. Vikingške sage pripovedujejo o potovanjih, ki so jih opravili iz teh grenlandskih kolonij v Novi svet. Omenjajo kraje, imenovane “Helluland” (za katerega verjamejo, da je Baffinov otok), “Markland” (za katerega verjamejo, da je Labrador) in “Vinland” (bolj skrivnosten kraj, za katerega nekateri arheologi verjamejo, da bi lahko bil Nova Fundlandija).
Trenutno je edino potrjeno vikingško najdišče v Novem svetu L’Anse aux Meadows na severnem koncu Nove Fundlandije. To najdišče so izkopavali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg tega obstajajo tri možna vikingška najdišča, ki so jih arheologi nedavno izkopali v Kanadi. Dve možni najdišči se nahajata na Novi Fundlandiji, tretje pa na Baffinovem otoku v kanadski Arktiki.
Eno možno vikingško najdišče je v Point Rosee na jugu Nove Fundlandije; na najdišču so arheologi odkrili kurišče za taljenje šote v bližini strukture iz ruše.
Drugo možno vikingško najdišče se nahaja v Sop’s Arm na Novi Fundlandiji in vključuje vrsto “pasti”, ki naj bi se uporabljale za lovljenje velikih živali, kot so karibuji. Te pasti so razporejene v ravni črti in arheologi verjamejo, da bi Vikingi lahko živali pognali proti tem pastem, kjer bi jih ujeli in ubili.
Tretje možno vikingško najdišče se nahaja v Nanooku na Baffinovem otoku, kjer so raziskovalci našli artefakte, ki bi se lahko uporabljali za proizvodnjo kovin, in ostanke strukture, ki so jo verjetno zgradili Vikingi.
Vikingška invazija
Vikingška invazija na Pariz
Vikingške vojske so ostale aktivne na evropski celini skozi celotno 9. stoletje, brutalno so oplenile Nantes leta 842 in napadle mesta vse do Pariza, Limogesa, Orleansa, Toursa in Nîmesa.
Leta 844 so Vikingi napadli Sevillo (takrat pod arabskim nadzorom); leta 859 so oplenili Piso, vendar jih je arabska flota premagala na poti nazaj proti severu.
Leta 911 je kralj zahodnih Frankov s pogodbo podelil Rouen in okoliško ozemlje vikingškemu poglavarju po imenu Rollo v zameno za to, da slednji drugim napadalcem prepreči prehod po Seni. Ta regija v severni Franciji je danes znana kot Normandija ali “dežela severnjakov”.
V 9. stoletju so Skandinavci (predvsem Norvežani) začeli kolonizirati Islandijo, otok v severnem Atlantiku, kjer se še nihče ni naselil v velikem številu. Proti koncu 10. stoletja so se nekateri Vikingi (vključno s slavnim Erikom Rdečim) naselili še dlje na zahod, na Grenlandijo.
Po kasnejših islandskih zgodbah naj bi bili nekateri prvi vikingški naseljenci, ki so se naselili na Grenlandiji (vključno z vikingškim junakom Leifom Erikssonom, sinom Erika Rdečega), prvi Evropejci, ki so odkrili in raziskali Severno Ameriko. Svoj kraj pristanka so poimenovali Vinland (dežela vina) in zgradili začasno naselbino v L’Anse aux Meadows v današnji Novi Fundlandiji. Poleg tega je malo dokazov o prisotnosti Vikingov v Novem svetu in niso ustanovili trajnih kolonij.
Danska dominacija
Vladavina sredi 10. stoletja Haralda Modrozobega, kralja na novo združene, močne in pokristjanjene Danske, zaznamuje začetek druge vikingške dobe.
Obsežni napadi, ki so jih pogosto organizirali kraljevi voditelji, so prizadeli obale Evrope in predvsem Anglije, kjer je rodbina kraljev, potomcev Alfreda Velikega, propadala.
Haraldov uporniški sin, Sven Forkbeard, je od leta 991 vodil vikingške napade na Anglijo in leta 1013 osvojil celotno kraljestvo ter kralja Ethelreda poslal v izgnanstvo. Sven je umrl naslednje leto, svojemu sinu Knutu (ali Canuteju) pa je prepustil vodenje skandinavskega imperija (ki je vključeval Anglijo, Dansko in Norveško) čez Severno morje.
Po Knutovi smrti sta ga nasledila njegova sinova, vendar sta oba umrla do leta 1042, Edvard Spovednik, sin prejšnjega (ne-danskega) kralja, pa se je vrnil iz izgnanstva in Dancem ponovno odvzel angleški prestol. Po njegovi smrti (brez dedičev) leta 1066 je Harold Godwinesson, sin Edvardovega najmočnejšega plemiča, zahteval prestol.
Haroldovi vojski je uspelo premagati invazijo, ki jo je vodil zadnji veliki vikingški kralj – Harald Hardrada z Norveške – pri Stamford Bridgeu blizu Yorka, vendar je nekaj tednov kasneje padla pod roke Viljema, vojvode Normandije (tudi sam potomec skandinavskih naseljencev v severni Franciji). Viljem, ki je bil na božič leta 1066 okronan za angleškega kralja, je uspel obdržati krono kljub drugim danskim izzivom.
Konec vikingške dobe
Dogodki leta 1066 v Angliji so dejansko zaznamovali konec vikingške dobe. Do takrat so bila vsa skandinavska kraljestva krščanska in tisto, kar je ostalo od vikingške “kulture”, se je absorbiralo v kulturo krščanske Evrope. Danes so znaki vikingške dediščine večinoma v skandinavskem izvoru nekaterih krajevnih imen in besedišča na območjih, kjer so se naselili, zlasti v severni Angliji, na Škotskem in v Rusiji. Na Islandiji so Vikingi zapustili bogato literaturo, islandske sage, v katerih so slavili največje zmage svoje slavne preteklosti.
Vikingški miti
Številne sodobne predstave o Vikingih izvirajo iz katoliške propagande. Po ropanju številnih krščanskih objektov in izgubi neštetih relikvij in zakladov jih je katoliška cerkev poskušala dehumanizirati. Do vladavine kraljice Viktorije v Veliki Britaniji so bili Vikingi še vedno opisani kot nasilno in barbarsko ljudstvo. V 19. in 20. stoletju so se predstave spremenile do te mere, da so bili Vikingi poveličevani kot plemeniti divjaki z rogatimi čeladami, ponosno kulturo in strašljivo bojevniško spretnostjo.
Kar zadeva najbolj priljubljene vikingške mite, ustvarjene zaradi teh napačnih predstav, zgodovina dokazuje, da so naslednja dejstva očitno napačna:
- Vikingi so nosili rogati čelade: Vikingi so tradicionalno nosili čelade z odprtim obrazom ali preproste usnjene in kovinske čelade z obrazno zaščito. Ideja o rogatimi čeladah se je rodila med preporodom Vikingov v času Viktorije.
- Bili so umazani in zanemarjeni: Arheologi redno najdejo sledi glavnikov, žlic in drugih pripomočkov za osebno nego, kar kaže na to, da so bili Vikingi zelo pozorni na osebno higieno.
Čeprav so bili življenjski pogoji v skandinavskih regijah zagotovo surovi in težki, so mnogi Vikingi trpeli zaradi pomanjkanja virov, ljudje pa so se naseljevali na velikih razdaljah, brez pravega enotnega vodstva. V vikingški dobi so se Skandinavci znali uveljaviti v zunanjem svetu in si ustvariti ugled, ki je presegal zgolj barbarstvo. Medtem ko so nekatere Vikinge motivirala žeja po bogastvu, so mnogi iskali bolj miroljubne gospodarske odnose z okoliškimi narodi.
Kot so zapisali Forte in drugi, ni bilo dramatičnega konca vikingške dobe. Avtorji trdijo, da so se skandinavska kraljestva počasi akulturirala in vključila v “širše politično telo evropskega krščanstva”.
