Niflheim, iz stare norveščine Niflheimr, “svet megle”, je eden od devetih svetov v nordijski mitologiji in predstavlja svet megle, mraza ter ledu. Kot tak je kozmološko nasprotje Muspelheima, sveta ognja in vročine.
Izvor Niflheima
V skandinavski pripovedi o stvarjenju, ki jo je zapisal islandski krščanski zgodovinar iz srednjega veka Snorri Sturluson, se je prvo bitje, velikan Ymir, rodilo, ko sta se led iz Niflheima in ogenj iz Muspelheima srečala sredi Ginnungagapa, brezna, ki ju je nekoč ločevalo.
Beseda “Niflheim” se pojavlja le v Snorrijevih delih in se pogosto uporablja zamenljivo z “Niflhel”, poetično olepšavo za “Hel”, svet mrtvih. “Niflhel” najdemo v starih nordijskih pesmih, ki so precej starejše od Snorrijevih del. Povsem možno je, da je beseda “Niflheim” Snorrijeva izmišljotina. Nemogoče je vedeti, ali je tudi koncept, ki ga spremlja, tako poznega in vprašljivega izvora, saj je naš edini vir za vse, kar naj bi predstavljalo celovit prikaz poganskega nordijskega mita o stvarjenju, prav Snorrijevo delo.
Najbolj opazna značilnost Niflheima je bila, da je to kraljestvo strašnega in ledene mraza. Za hiperborejsko ljudstvo, ki je dobro poznalo potencialno sovražnost divje narave, je ta povezava povsem razumljiva. Ne moremo se izogniti dejstvu, da je za Islandce “mraz” prihajal iz Niflheima na severu, domene Hel. Ta povezava je dodatno ponazorjena z lokacijo Hvergelmirja, izvira ledenih nordijskih rek, znotraj Niflheima:
Svet megle, Niflheim, je bil ustvarjen dolgo preden je bila oblikovana zemlja; sredi njega leži vodnjak, imenovan Hvergelmir, iz katerega izvirajo reke, imenovane Ylgr, Víd, Leiptr, Fjörm, Fimbulthul, Svöl, Gunnthrá, Slídr, Hríd in Sylgr.
Niflheim, svet nečastnih.
Poleg svoje vloge pri ustvarjanju vesolja, Niflheim nudi zadnje počivališče za nečastne mrtve. Tukaj prebiva tudi Hel, zlovešča velikanka, ki vlada nad pokojnimi.
Ta opis je v nasprotju s slavnostnim vzdušjem tovarištva in praznovanj, ki čakajo bojevnike v Valhalli. Vendar pa je bil Niflheim zaradi duš, ki so tam pokopane, smatran za kraj počitka velikega okultnega znanja.
Dejansko “dežela mrtvih, podzemlje ali Niflhel, ni le zakladnica vsega življenja, temveč tudi zakladnica vsega znanja, od tod tudi praksa pridobivanja modrosti iz dežele mrtvih.” To idejo potrjuje zviti velikan Vafthruthnir, ki je priznal, da je svojo modrost večinoma pridobil skozi svoja različna srečanja z mrtvimi.
