Kot zvesti sopotniki so bili vikinški ščiti glavno orožje, ki so ga skandinavski bojevniki uporabljali med napadi na svoje evropske sosede.
Vendar pa je izdelava tega okroglega orožja del ohranjene tradicije. Čeprav noben dokument nordijskih ljudstev ne opisuje natančnih značilnosti vikinških ščitov, so raziskave o njih razkrile številne podrobnosti.
Ščitna plošča
Vikinški ščiti so bili na robovih tanjši in so imeli povprečno debelino 60 mm. Imeli so okroglo obliko in povprečen premer med 80 in 90 cm. Ker bi bilo težko najti drevesa s takšnim premerom za izdelavo tolikšnega števila ščitov, so uporabljali manjše, prilagojene deske.
@leslie.joursdorage
Ščit je bil sestavljen iz plasti približno sedmih ali osmih desk iz belega bora. Deske so bile položene druga ob drugo in zlepljene skupaj. Trdnost celote so utrjevali ročaj, umbo (ščitna grča) in usnjeni robovi.
Nekatera izkopavanja so razkrila, da so bile na usnjeni rob včasih dodane majhne železne sponke ali bronasti lističi, da bi ustvarili učinek kontinuitete na robovih, zlasti v primeru poškodb.
Usnjena prevleka
Srednjeveški vikinški ščiti so bili na robovih obrobljeni s telečjim usnjem in prekriti z jagnječjo ali telečjo kožo tako na sprednji kot na zadnji strani. Lesena plošča je bila tako “sendvič” med kosi usnja.
Da bi bili odporni na neusmiljene udarce kopij, mečev in sovražnih sekir, so bili za utrditev prekriti z usnjem. Čeprav se to zdi samoumevno, so šele nedavna arheološka izkopavanja odkrila štiri srednjeveške ščite iz severne Evrope.
Izvirali so iz obdobja med letoma 500 in 580 pr. n. št. Ta odkritja so dejansko potrdila, da so bili vikinški ščiti prekriti z zaščitnimi plastmi, ki so povečale njihovo odpornost.
Obdelana prevleka za odpornost proti času
Čeprav so bili ščiti prevlečeni z usnjem, se postavlja vprašanje, ali je bilo usnje surovo, strojeno ali neobdelano. Z analizami mikrovlaken, izvlečenih iz usnjenih robov, so v usnju odkrili tanine. Nadaljnje raziskave so pokazale, da so poleg kože telic in telet uporabljali tudi jagnječjo kožo.
Čeprav je bila njena uporaba pri izdelavi ščitov zaradi relativno nizke odpornosti prepovedana z angleškim zakonom okoli leta 930, so jo nekateri izdelovalci še vedno uporabljali, saj je bila najbolj dostopna. Na svojih kmetijah so imeli jagnjeta. Da bi odpravili njeno relativno šibkost, so material obdelali s tanini, da bi povečali njegovo odpornost in trajnost.
@gagadzillartclay
Okrasitev
Nekateri ščiti, odkriti med arheološkimi izkopavanji, zlasti tisti najdeni na ladji iz Gokstada (Norveška, 905 n. št.), niso bili le prevlečeni z usnjem. Bili so tudi poslikani.
Spomnite se, da smo na začetku tega članka omenili, da je bila debelina tega orožja običajno okoli 60 mm. Verjetno ste bili presenečeni, ko ste ugotovili, da to orožje ni bilo tako robustno, kot ste si predstavljali. Naj povemo, da so imeli raziskovalci enake pomisleke.
Da bi potrdili, ali je šlo za ščite, uporabljene v boju, ali zgolj za okrasne predmete, so bile opravljene raziskave. Rezultati so dokazali, da so bili ti vikinški ščiti funkcionalni za boj. Njihova prevleka je bila pogosto pobarvana rumeno, črno ali rdeče.
Osrednje odprtine
V sredini so imeli vikinški ščiti krožne odprtine, skozi katere so napeljali in pritrdili usnjene vrvice za fiksiranje usnjene zaščite. Očitno usnjene kože niso bile dovolj široke. Da bi v celoti prekrili svoje orožje, so morali bojevniki med seboj povezati dva kosa usnja.
Ročaj ali oprijem
Ročaji vikinških ščitov so bili dolgi in so lahko merili celoten premer ščita. Proti obema koncema so se zožili. Njihov zaključek je bil lahko v obliki lopatice, tako da so bili konci neposredno pribiti na ploščo.
@terredecuir
Umbo in zakovice
Krožne odprtine v središču srednjeveških vikinških ščitov so bile prekrite z jeklenim umbom v obliki poloble s premerom približno 15 cm. Umbi so bili običajno pritrjeni z železnimi zakovicami z veliko glavo, ki je bila na obeh straneh sploščena.
Treba je opozoriti, da so imeli umbi dve glavni obliki. Nekateri so imeli izrazit vrat in precej visoko kupolo, medtem ko so imeli drugi modeli obokan spodnji del brez vratu.
Obstajali so tudi drugi modeli umbov, vendar so bili manj pogosti. To so bili modeli v počepajoči drži, koničasti modeli, včasih opremljeni z vrhnjim gumbom, modeli z nazobčanimi robovi, kotni, prefinjeni modeli itd.
Prav tako je treba omeniti, da so na ščitih, najdenih med izkopavanji, odkrili številne druge kovinske okraske. V izkopanih grobovih so našli obroče, ki so bili nameščeni na zadnji strani ščita in pritrjeni z obročki, ki so prebadali plošče in v nekaterih primerih ročaj. Ti obroči so zagotovo služili kot kljuke ali pritrdilne točke.
Danes so ta odkritja omogočila reprodukcijo popolnoma avtentičnih modelov vikinških ščitov.
